home > muviz > Liffe 2001 report

kontakt | search |

LIFFE 2001 REPORT

Ljubljana je ponovno doživela vsakoletni, zdaj že kar tradicionalni filmski maraton. Zdi se, da se ljubljanski filmski festival (Liffe) vsako leto bolj staplja z mestom, v katerem je bil rojen, in v kinodvorane privablja vse več ljudi. Dejstvo je, da je Liffe poleg izbora Slovenske kinoteke edini, ki mu uspe v Slovenijo pripeljati kar nekaj pomembnih filmov svetovnih kinematografij in je edini, ki ponuja pregled svetovne filmografije skozi leto. Liffe se vsako leto bolj širi in na filmska platna postavlja vse bolj nedavno filmsko produkcijo. Tako je večina filmov letošnjega, že 12. Liffe-a po vrsti, nosila letošnjo letnico.

Filmski maraton je bil Liffe sicer že leto poprej in še kakšno leto pred tem, pa vendar je tokratni postregel s tolikšnim številom filmov, kot še noben Liffe poprej. Številka - 104. Seveda si človek izbere iz take množice tisto, kar mu pač v nekem trenutku ustreza. In seveda ne bulji v filmsko platno neprestano. Festival pa bi kljub temu lahko trajal kakšen dan, dva ali tri manj. Zadnjih nekaj dni je bilo namreč že prav neprijetno razvlečenih. Če bi trajal še kakšna dva dni več, kar pa seveda po nekih mednarodnih festivalskih merilih tako ali tako ni bilo niti mogoče, bi na koncu izzvenel v prazno. Po možnosti celo v prazno dvorano. Postal bi prevelika stalnica, oklestil bi se tega svojega vele-imena: festival.

Letošnji Liffe je sicer postregel s kar nekaj izredno kvalitetnimi filmi, lahko rečemo, da je bilo ogleda vrednih okoli petdeset odstotkov festivalskega programa. Izmed vseh sekcij, od tega glavnih šest, sta se pa kljub kar velikemu zanimanju zdeli dokaj kritični sekciji Fokus in Jug-jugovzhod, saj so bili v prvi sekciji predstavljeni latinskoameriški filmi, ki se očitno še niso ravno tako pobrali, kot to razglašajo nekateri, v drugi pa filmi zelo povprečne kakovosti za prostor, ki je sicer že znal delati boljše filme.

Največjo kakovost bi lahko vsem opazkam navkljub verjetno še vedno prisodili sekciji Predpremiere, čeprav je tudi to vredno poštene debate. In pa, seveda, med sekcijami ne gre pozabiti tiste, ki je osvetlila francosko režiserko Claire Denis, prav gotovo eno izmed najvidnejših evropskih režiserk v zadnjih dvajsetih letih.

Nek TOP 3 filmov letošnjega Liffea, ki bi zadostil raznim zahtevam po kvaliteti oblike in vsebine, bi bilo kar težko skonstruirati. Bilo je dovolj Evrope, Amerike in nekaj manj Azije. Bilo je dovolj tradicionalnih filmskih oblik in žanrov in kar nekaj zanimivih filmskih eksperimentov. Lahko bi rekli, da je bilo za vsakogar nekaj. Mogoče pa je povedati vsaj to, kateri filmi so bili večini gledalcev všeč, kateri bodo zanesljivo ostali v spominu večine in na katere so že zdaj pozabili in se ne morejo spomniti niti njihovega naslova. Morda bi bilo v tem smislu pametno namigniti na nekaj filmov, ki so pozitivno presenetili, ki so prevetrili možgane in ostali v spominu še kar nekaj časa po tem, ko se je kinodvorana že izpraznila.

Vsekakor bi bilo na tem mestu treba izpostaviti film Koliko je tam ura? [What Time Is It There?, Tsai Ming-liang], morda prav zato, ker se zdi, da azijski filmi na letošnjem Liffeu niso poželi toliko pozornosti, kot bi se zanje spodobilo. Film iz letošnjega leta, sicer tajvansko/francoska koprodukcija, film režiserja Tsai Ming-lianga. In zakaj? Najbrž zato, ker iz tako malega srečanja uspe narediti tako zapleteno in neverjetno obsedenost. Tip, ki zaradi neznanke, ki ji na cesti proda uro in za katero izve, da se odpravlja v Pariz, začne vse ure po Tajpeiu nastavljati na pariški čas. In se hkrati na ta način postavlja v neke vrste opozicijo svoji materi, ki se ubada z drugo vrsto obsedenosti - s spominom na svojega pokojnega moža. Poleg tega film postreže z neverjetno fotografijo, z igro sence in svetlobe in nenazadnje s slušnimi presenečenji.
[ What Time Is It There? ]

What Time Is It There?

Drugi film, ki bi ga bilo mogoče izpostaviti, je avstrijsko-francoska Učiteljica klavirja [The Pianist, Michael Haneke], tudi letošnji film, ki je sicer pristal v sekciji Predpremiere in ga bo zato mogoče uzreti na platnih ljubljanskih kinematografov še tudi po Liffe-u. Prav po koncu tega filma je bilo mogoče opaziti, kako je po eni strani vse tako pretirano, po drugi pa tako prekleto resnično. "Kako je to mogoče?", so se najprej spraševali tisti, ki so odhajali iz dvorane. A nekaj časa zatem jim je najbrž postalo jasno, da ni to vprašanje tisto, na katerega si morajo odgovoriti. Kar se zdi, da je v tem filmu najbolj grozno, je to, da spoznaš, da se takrat, ko se v filmu smeješ nekaterim perverznim in sadomazohističnim potezam glavne protagonistke, v resnici smeješ samemu sebi. Ali pa niti ne samemu sebi - lahko se smeješ tudi zato, ker stvari enostavno ne štekaš. No, ali pa tudi zaradi česa drugega, ampak to bi bilo vredno že kakšne druge debate. Je pa to vsekakor film, ki pretrese in to v sedanjosti, kjer je tako malo filmov, ki jim to še vedno uspe. Na način, da začneš razmišljati, mogoče tudi o samem sebi.

No, in morda še tretji film, spet iz sekcije Predpremiere, film Rekvijem za sanje [Requiem for a Dream, Darren Aronofsky]. Zaradi idej, ki so ponovno presenetile. In zaradi svoje hitrosti, ki ubija.

Letošnji ljubljanski Liffe je gostil okoli 31 tisoč gledalcev in kar nekaj filmskih ustvarjalcev, katerih večino so Slovenci imeli priložnost spoznati prvič. Kot prvi se je v eni izmed dvoran Cankarjevega doma prikazal Danis Tanović, scenarist filma No Man's Land, za katerega lahko rečemo, da je bil eden izmed tistih, ki so najbolj navdušili ljubljansko publiko.
Drugače so se Slovenci v večji meri posvečali filmom, ki so že v svojem naslovu vsebovali kaj pornografskega. Primer tega je bil skoraj do konca razprodan francoski film Pornograf, še bolj pa popolnoma razprodan francoski Posili me!(Rape me!), ob katerem pa so Slovenci najbrž doživeli enega izmed najbolj rigoroznih teptanj svojega ponosa. Vendar pa se prav ob omenjenem filmu nihče ni obregnil ob prevod dialogov, ki so bili glavni vzrok za zgražanje in nezadovoljstvo ob obscenih prizorih. Film je namreč temeljil prav na dialogih, ki pa so jih prevajalci priredili po svoje, tako da je film izzvenel popolnoma drugače, kot naj bi v resnici. Takšen kiks s prevodi se je zgodil še nekajkrat, vendar je to med slovenskim občinstvom vzbudilo le manjšo mero trenutnega nezadovoljstva.

Veliko je bilo tudi filmov v sekciji Perspektive, ki bi si vsekakor zaslužili nekaj več pozornosti, kot so si v resnici. In na koncu se je Liffe pravzaprav končal dokaj klavrno. Z veliko zmago edinega slovenskega celovečerca, celovečerca, ki je nastal iz kratkega filma in katerega ideja bi bila tudi v resnici bolj posrečeno ubesedena v filmu krajše vrste. Pri tem ni mogoče trditi, da je Kruh in mleko [Jan Cvitkovič] slab film. Le Liffe bi si zaslužil drugega zmagovalca. Konec tokratnega Liffea je tudi zaradi tega kljub vsemu pusti nekakšen grenak priokus.

Kar je pa prav gotovo dobro, je to, da je 12. Liffe kljub vsemu ponudil filme, ki bi drugače ostali neznanka večini, poleg tega pa sta ljubljanski Cankarjev dom in Slovenska kinoteka ob tej priložnosti odkupila celo vrsto filmov, ki se bodo po filmskih platnih vrteli še skozi vse naslednje leto in tako prav gotovo pretresli sicer še vedno dokaj hollywoodsko obarvano slovensko filmsko ozračje.

maša m. // 01/12/2001

Share    

> muviz [last wanz]

cover: Andaluzijski pas

Andaluzijski pas (Luis Buńuel, Salvador Dali, 1929)

| 01/11/2017 | terapija |

>> opširnije


cover: PAKLENI VAL

PAKLENI VAL (Ericson Core, 2015)

| 07/01/2016 | robert tabula |

>> opširnije


cover: Posthumne avanture inspektora Цхарлиеа

Posthumne avanture inspektora Цхарлиеа (d.i.y., 2015)

| 06/06/2015 | horvi |

>> opširnije


cover: Non-Stop

Non-Stop (Jaume Collet-Serra, 2014)

| 05/03/2014 | z. marković |

>> opširnije


cover: I, FRANKENSTEIN

I, FRANKENSTEIN (Stuart Beattie, 2014)

| 02/03/2014 | z. marković |

>> opširnije


> chek us aut!
> rilejted? [@ terapija.net]
> last [10] @ terapija.net

well hosted by plus.hr | web by plastikfantastik*