Skupino Nomeansno ljudem, ki vsaj približno spremljajo dogajanje na glasbeni sceni ni potrebno posebej predstavljati. Kmalu bodo praznovali 30 letnico obstoja. Vrsta albumov med katerimi so mnogi postali hard-core klasike, ki jih proučujejo tudi bendi kot so Green day in Rancid in medtem ko so se pri nas na njihovih vplivih plodno pasli Polska Malca, so ob nešteto nastopih širom zemeljske oble garant za kvaliteto, ki z leti le še pridobiva na žlahtnosti.
Glasbeni vplivi na katerih sta se iz Britanske Kolumbije, natančneje iz Viktorije izvirajoča brata Wright navdihovala so tako raznoliki, da bi bilo lažje povedati, česar v njihovi glasbi ni možno čutiti. Vsekakor je to punk-rockersko jedro, ki mu ni tuj niti jazz, niti funk niti metal. Naslednje leto bo dvajset let od kar so Nomenasno prvič obiskali Slovenijo. Vse od takrat ostajajo zvesti naši publiki, ki jim to ljubezen prav gotovo vrača. Med tem so se seveda dogajali vzponi in padci. Iz ljubljanske dvorane KUD France Prešeren na Trnovem so se selili na večja prizorišča, vse tja do Festivalne dvorane in celo na velik oder zadnjega večera Rock otočca leta 2002. Vsaj slednje je marsikoga presenetilo. A sledili so sestopi nazaj v klube. Odlični prejšnji koncerti na Metelkovi in v Celjskem Kljubu, ki še danes marsikomu odzvanjajo v spominu so pridobili sloves, ki se mu z eno besedo reče 'savna'. Krajše enostavno ni možno opisati vzdušja med njihovim nastopom. Nomeansno niso nikoli bili bend, ki bi si želeli svetovne slave ali pretirane publicitete. Vseskozi ostajajo na liniji hard-core filozofije, da je najpomembnejša glasba, brez česar koli ob njej. Niti video spoti niti pretirana grafična oprema njihovih albumov ni bila nikoli na poti le-tej. Tudi na odru so ostali sami v soju žarometov v bazični rokerski zasedbi - triju. Kakšne posebne scene ni in je nikoli ni bilo. Bas, bobni in kitara - najbolj temeljni instrumenti za rockerski trio. Tako je odločitev po težavah založbe Jello Biafre - Alternative Tentacles za katero so dolga leta snemali, o ustanovitvi lastne Wrong Records, bila logična poteza. Koncerti kanadčanov Nomeansno so bili vedno svojevrstno doživetje, ki so sicer z odhodom Andy-a Kerra zgubili nekaj oštrine in dramatičnosti, a so ostali nabiti z prvinsko punk-rockersko energijo. Že dolgo sivolasi glasbeniki vedno znova dokazujejo, da nikakor niso za staro šaro in ob vsej zrelosti navkljub dokazujejo, da jim ne manjka niti nagajivosti niti smisla za humor. Nehote smo med koncertom bili priča boju za listo s pesmimi, ko jo je zagreti obiskovalec hotel odlepiti iz pred kitaristom ležečega monitorja. No Tom Holiston ni niti malo okleval in si je svoj spisek pesmi priboril nazaj, pa čeprav z niti malo nežnim vlečenjem vnetega oboževalca za lase. Rob Wright je nastalo napetost pomiril tako, da je suvenirjev željnega po koncu koncerta nagradil z vsemi tremi listami, ki so jih za Koroški nastop pripravili Kanadčani.

Ob vsakem novem prihodu Nomeansno ugotavljamo, da je starih komadov med igranimi na koncertih vse manj in da jih vztrajno nadomeščajo predstavitve aktualnih albumov. 'All roads lead to ausfarth' je njihov zadnji - deseti studijski izdelek in le temu so posvetili največ časa ob svojem zadnjem obisku. Več kot polovico smo ga imeli možnost slišati tudi v živo. Po predhodnem poslušanju zadnjega CD-ja je sedaj postalo še toliko bolj jasno, da so z leti Nomeansno le pridobili. Morda ni več toliko tiste mladostne nabritosti in neposrednosti, a izmenjavanje med parodijo - polno nenadnih prehodov in ritmičnih domislic, ki jih ne najdemo prav vsak dan, s poskočnim šusom ala Ramones, katerim so dolžni marsikaj, je še vedno nadpovprečno. Zagrenjenost in cinizem ter temačnost na eni strani, kombinirajo s stoičnim prenašanjem vsakodnevnih tegob na drugi. Takšna kot njihova glasba je tudi njihova življenska pot. Le kdo bi pa brez vsaj malo norosti pri 50 še hotel s kombijem na turnejo. Danes namreč že 20 letni rockerji v bendih sanjajo o svojih avtobusih. Ob eno in pol urnem nastopu oldtimerjev smo bili v paketu deležni še enih Kanadčanov, ki so s svojo verzijo alter rocka, hard cora, punk-rocka, ali post rocka, če hočete, prav prijetno presenetili. Tokrat smo Invasives doživeli kot ogrevanje za stare znance, a bi jih bilo zanimivo še kdaj videt v živo s ponim koncertom. Upravičenost izbire Invasives za predskupino Nomeansno je bila jasna takoj po prvih taktih njihovega nastopa. Dvorana v Kompleksu, ki je mimogrede povedano prostorna, z dobrim ozvočenjem in solidno osvetljavo, je bila v trenutku v pravem 'feelingu'. Pevec, ki mu energije za poskakovanja z odra in nazaj nanj, kar je še najraje opravil s kitaro se koteleč, ni manjkalo, je ob uigrani podpori ostalih dveh članov uspel prepričati in navdušiti prisotne.

Če se vrnemu h koncu našega večera. Le malo je manjkalo pa bi se Nomeansno poslovili brez enega samega odigranega komada s kultnega albuma iz leta 1989 - Wrong. Publika se seveda ni pustila kar tako odsloviti domov, tako, da jim drugega kot vrnitev na oder in 'odprašitev' še dveh 'evergreen-ov' za nameček; 'Big Dick' in 'Rags & Bones' res ni ostalo.

boris voglar // 03/12/2007

> vidi sve fotke // see all photos