Posneto v studiu Kacova čeljust v Mariboru, zgodaj februarja 22, avtor se znebil nekaj zavor. Je stisnil pedalo, zavrtel distorzijo in zaigral blues, zelo umazan in blaten, kar tako alternativen in underground, tik izven časa in prostora.

Zato je potreboval malo svobode, ker je leta 2022 zakompliciral veliko albumov. Pet, šest... v poprečju. Tukaj je temni disonantni doom-metal uvod "Dobro jutro (da se okladimo?)" s polmelodičnimi vokalnimi arijami o čudni situaciji oropane vitrine, 'obbite vsaj osemnajstkrat, termiti ne smejo ven - steklo je osemnajstkrat precenjeno'. In tudi začne zgodba o obstoju "Pritisnil sem se ob šipo (šipa je bila pritisnjena od mene)" v kratkem himničnem elanu kot otroški števec, potem moten sadistični blues-rock "Čekić mama" z lomljenjem zob in potem, ha-ha-ha... prireditev otroške "Ti si srečen in udariš dlan ob dlan" z naslovom "Ne samo, da gre proti opoldnevu, tudi voda je čisto plitva" kot ne bi bilo 'ko ti odobrijo sedem milijonov nepovratnih sredstev'.



Ni pozabil rockabilly, se je pošalil "Kako uokviriti davčnega referenta" s polnim sarkazmom o begu v špiljo ki eksplodira, ker nič ni kriv. Poveda šala: 'najti okvir, postaviti ga pred špiljo, zagotoviti plimo in prostiti Miley Cyrus za kuglo obtolči in čakati da se strdi'. To je zelo bogata metafora, trenutek velikega navdiha za komentiranje človeškega pohlepa. Zdaj bom šel malo dlje v preteklost. Nekoč sta bila dva hrvaška bančna uslužbenca, resnična zgodba z Đurđevca, Segen in Kapustić, poneverila veliko denarja in otšla na Madžarsko. Bili so lačni, šli so v gostilno in vprašali, če je kaj za kosilo, natakar pa jim je rekel v madžarščini 'segen kaposto' (szegény kápuszta - ubogo brezmesno kislo zelje), in onadva sta ostala v šoku, saj njuna priimka pozna natakar, je interpol že razpisal tiralico in ni minulo niti nekaj ur, odkar sta oropala banko, zato sta pobegnila na Češkoslovaško. Niso hoteli 'szegény kápuszta'...



Matejeva poetika je spet super in v resnični moči, tukaj je še en fantastičen biser "Pretty please", spet temni disonantni doom-blues kot je včasih znal narediti Tom Waits, glej besedilo...

Pretty please

'čemu bi šel
vsako jutro na pokopališče?

trava je res lepa
ljudi res ni

mrtveci mi poklanjajo avtorske pesmi
pravijo mi sosed

žival ki pride z menoj
je sestavljena iz 1200 koščkov

samo hrbet
sem sestavljal 48 let

vsako jutro mi na pokopališču
poklonijo še 48

trava je res lepa
avtobus pelje mimo

plačam za 811 protestantskih maš
denar mi vrnejo
prvega'

Je možen evergreen kot "Downtown train" Tom Waitsa, ampak glasbeno malo drugačen, ki ga mnogi kantavtorji iščejo že leta, kaj šele, da je nepomembno, a avtorjev odličen komad v njegovi ogromni seznam pesmi. Odličen album. Ovoletni najveribest.

Naslovi: 1.Dobro jutro (da se okladimo?), 2.Pritisnil sem se ob šipo (šipa je bila pritisnjena od mene), 3.Čekić mama, 4.Ne samo, da gre proti opoldnevu, tudi voda je čisto plitva, 5.Kako uokviriti davčnega referenta, 6.Pretty please, 7.Mi ritmo, 8.Med 1996 in 2005 sem delal kot žigolo

ocjena albuma [1-10]: 9

horvi // 28/04/2022